Poslovil sem se a besede so bile kot sapa mrzle,
stal sem pod njenim oknom, sanje so zdaj ubežale,
luna je osvetlila pot, kjer so se najine zgodbe pripovedovale,
v tišini sem objokoval neizrečene besede.

Njen smeh je plesal kot topel pomladni zrak,
zdaj odmevi tega šepeta preganjajo moje utrujeno srce,
vsak dih je opomnik nežnega objema ljubezni,
toda razdalja zdaj med nama obstaja.

Zvezde so skrivale moje skrivnosti, lesketale so se od bolečin,
ko so prezeble misli ovijale mojo dušo v obup,
želel sem si, da bi jo samo enkrat videl, da bi ostal,
toda upanje se je spremenilo v težo, v senco, ki jo je težko nositi.

V tem mrzlem trenutku mi je srce počasi otrpnilo,
slovo se je zdelo kot zima, ki nima kam iti.

Tomaž Jevšenak