Zlita v tišino in s premnogimi svetlobnimi bitje obdana,

sem se odpravila v naravo, proč od glasnega vsakdana.

Ptičje petje in listje, ki v vetru šumi,

občutek miru, kot da bi v pravljico zašli.

Mogočna bukev, ki v svoj objem kar vabi,

občutek zaželenosti, ki se ga ne pozabi.

Brezskrbna tišina, ko je vsaka beseda odveč,

mir, ljubezen sreča. Želiš še kaj več?

Sedim na koreninah mogočnega drevesa,

ptičje žvrgolenje mi masira ušesa.

Okoli mene je pomirjajoča tišina, mir in spokoj,

vem, da je nešteto svetlobnih bitij z menoj.

Prečudovit konec tedna, še ene proste nedelje,

ko sedim in uživam brez kakršnekoli želje.

Na koncu odidem, nežno objamem in pobožam drevo,

se v mislih zahvalim »bilo je lepo«.

INA TAR