Če še kdo ni videl,

  če še kdo ne ve,

pa bi rad videl in vedel ...

Z deževnico se odžeja človek

in trda gruda

po oranicah.

Med kaljenjem mladih zrn, 

so najdena strta srca in zamolkel krik

v breztežnosti vsakdanjika.

Ni nevest

ne ženinov,

koder stopi

bosa noga neizprosnosti.

V hiši iz kart

pomlad češe lase.

 S kretnjami

prodira v toplo telo.

Jutri nadaljuje,
a kaj ko se kaj hitro lahko zatakne
v včeraj
in pogosto se zgodi,
da njene iskrive oči potujejo

ter odkrivajo svet na način,
ki zmede in do dobra prestraši speče demone.

A,
ko izrečene besede zadušijo občutek današnjega jutra,
je mogoče že prepozno
za spoznanje,
da rože na vrtu boljše uspevajo,
pod pogojem,
če jih vsakodnevno intenzivno zaliva
z lastnimi občutji bridkosti,

s solzami,

s pesmijo.

Jernej Jager