Droben cvet je bil v tvoje dlani položen,
njegov krhki cvetni list je tebi izročen.
Nekoč življenja poln, zdaj tudi od vonja zapuščen,
od usode, ker v tvojih rokah je pogubljen.

Solze padajo kot dežne kaplje, a ga več ne oživijo
korenine iztrgane iz objema zemlje, več ne preživijo.
Vsaka kaplja je kot prošnja, vsak tvoj vzdih zaman
in vsaka obljuba tvoja, njemu, je nov stavek zlagan.

Preklet ta cvet, med trnjem se bohotil je vsak dan,
zaklad sedaj izgubljen kot razbiti porcelan,
čeprav v spominu tvojem vonj še vedno izklesan,
brezživo steblo, na smetišču časa, kot bršljan.

Spomin naj vaš sedaj ta cvet nikoli ne pozabi,
da bo živel še vedno, čeprav sedaj je krhek in hladan!

Tomaž Jevšenak