52 tednov zorenja
ZIMA
Sneg plete tišino nad mestom,
pod njim drevesa dihajo sanje.
Ledene sence se plazijo po cestah,
v prsih utripa želja po svetlobi.
Noč je dolga, a v njenem srcu
brli prva misel na pomlad.
Veter nosi glasove preteklosti,
koraki puščajo brazde v snegu.
Utrujenost mrazi v kosteh,
a nekje v globini zori sprememba.
Korenine sanjajo v tleh,
pripravljajo se na nov začetek.
Pod skorjo zemlje se premika seme,
čeprav še ne vidi sonca.
Luč se vrača po drobnih korakih,
dan za dnem, dih za dihom.
POMLAD
Prva zelena nitka preseka sneg,
krik svobode v tišini zime.
Sonce mehča otrdele sledi,
brsti pokajo v zveneči rasti.
Drevesa razpirajo dlani k nebu,
življenje se vrača v krošnje.
Potoki prepevajo starodavne pesmi,
voda odnaša ostanke teme.
Prsti kopljejo v mehko zemljo,
diši po začetkih in obljubah.
Prvi dež oplazi mlade liste,
vsaka kaplja nosi rast.
Srce bije v ritmu pomladi,
z vsakim utripom je več svetlobe.
Razpiranje, razcvet, širjenje,
vse v naravi hiti kvišku.
Metulj razpre svoja nova krila,
drhteč nad robom prejšnjega sveta.
Svet je zdaj mlad, poln soka,
pijan od barv in pričakovanj.
Prsti v vetru lovijo cvetni prah,
v telesu divja pomladna kri.
Vsak dan je daljši, bolj dišeč,
zori prva misel na poletje.
POLETJE
Sonce stopi v zenit,
svet se sveti v svoji moči.
V zraku trepeta žareče popoldne,
vročina polni žile z zlatom.
Valovi gladijo kamne,
poljubljajo obale s tihim šepetom.
Noči so težke od sanj in vonjav,
zvezde plešejo v mehkih valovih teme.
Plameni kurijo ostanke dvomov,
duh se krepi v svoji rasti.
Smeh odmeva pod krošnjami,
sadje na vejah nabira sladkost.
Roke so močne, kosti so prožne,
mladost v telesu se širi kot ogenj.
Neskončnost poletja vara,
a v vsakem valu že spi minljivost.
Sadovi zorijo, sokovi se gostijo,
slajša kot zlato je zrelost.
Poletje kriči v vsem svojem sijaju,
ne ve, da se bliža jesenski dih.
JESEN
Prvi veter razprši prah dni,
svet se obarva v odtenke minljivosti.
Jabolka padajo zrela na tla,
vonj po dozorelosti polni zrak.
Listje pleše svoj poslednji ples,
odpada kot misli na nekdanjo življenje.
Senca postaja gostejša,
dnevi se krajšajo s tihim mrmranjem.
Dež umiva vroče spomine,
pušča sledove na obrazu.
Veter prinaša zgodbe preteklosti,
zori razumevanje in sprejemanje.
Kmeti zapuščajo polja,
zadnje ptice iščejo tople kraje.
Utrujenost se kot postlana megla
ulega v doline in med ljudi.
Zlato na poljih prehaja v prah,
od znotraj vse kliče k miru.
Ogenj v kaminu ziba spomine,
rdečina listja peče v očeh.
Čas se pretaka kot staro vino,
grenko, bogato, polno pomenov.
Srce sprejme temo brez strahu,
ve, da iz nje izhaja novo rojstvo.
ZIMA
Prvi sneg pade tiho na zemljo,
bela čista stran za nov zapis.
Dih je bolj počasen, globok,
misli se krčijo v bistvo.
Luči v daljavi trepetajo
kot upanje v dolgih nočeh.
Stari ogenj ugasne brez bolečine,
pepel se razpiha v vetru.
Mraz ščemi v kosteh,
a v tišini zori novo seme.
Tema ni konec, le vmesni prostor,
kjer zorijo neizgovorjene misli.
Čas spet plete nevidne niti,
korenine globoko zajemajo moč.
Utrinek na nebu prinaša slutnjo,
začetek je že vnaprej zapisan.
Senca zime nosi v sebi luč,
ki bo razpočila pomlad.
In v globini snežne odeje
že brsti nevidna pesem novega življenja.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: TimotejB
- 14. 03. 2025 ob 18:10
- Prebrano 193 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 67
