Prižgal sem temo, ugasnil sem luč,

v ključavnici duše pustil sem ključ.

Odprla si vrata po tiho vame prišla.

Na glas si zavpila, da ne boš več odšla!

Ne bom se upiral res nimam besed,

že dolgo tega je, odkar tvoj sem poet.

V samoti prehodim vse tvoje poti,

iz plamena zdaj ogenj vse bolj gori.

Dovolj mi je, da poslušam pesem ptic,

že davno sem slišal tvoj neustavljivi klic.

Si na svojo stran me pretkano zvabila,

z lepotami svojimi me čisto zasvojila.

Zdaj brez tebe več ne morem živeti,

nikoli več tako ne bi hotel trpeti.

Saj videl nisem, kako ta svet je prelep,

vse življenje, tako prekleto bil sem slep.

Slep za vrhove visoke na njem bisere bele,

slep za valove, ko v morju sirene so pele.

Slep za gradove, oblake in reke deroče.

Slep, da brez tebe srce se mi joče.

Rok Leš