Bom šumela z odpadlimi listi, se pretakala v vodah?
Se bom kot belkast pramen zavrtinčila v črno luknjo?

Z labodom prečila obzorja?
Drobne igle pikajo po steni želodca.
Si domišljam ali usta postajajo bolj suha?

Nemoč in majhnost mi bingljata pred očmi,
ko se pojavi ona;
na očetovi sliki,
ki ždi nekje založena,
se borita z zdravnikom za mlado bolnico.
Se da z njo barantati, da neizbežno preložiš
ali je neizprosna?
Kaj pa če je moški, sem pomislila zadnjič,
ko sem srečala starca na klopci
z najbolj prijaznim nasmehom,
kar sem ga kadarkoli videla.
Njegov pogled ni imel konca.
Da kakšen namig, znak?
Počaka na tvojo pripravljenost?
Kako veš, da si pripravljen?
V dvomih sem za banalne stvari -
ali naj že zamenjam raztegnjeno pižamo,
bom letošnje pesmi pospravljala
v oranžno ali modro mapo ...

Kaj pa če potem ni res ničesar več?
Izgineš, popolnoma izgineš! Z dušo vred!
Dokončno!
Pika!
Amen!
Desna veka me izdaja;
prehitro začne utripati ...
na široko odprem oči -
to včasih pomaga.

Zastrmim se v krošnje borov
in po pramenih svetlobe
se spustim do korenin;
ki jih bo (nekoč) prekril najin pepel.
Tam se nekaj belega nagiba sem in tja.

nada pecavar