Sončni žarki nate nežno polagajo dlan,

v daljavi uzrem te, tako star si in sam.

A zame se zdiš kot junak iz pravljice,

zate uporabil bom zlate barvice.

Tiho veter skozi tvoje rane šumi,

le on ve kaj vse videl si v temi.

Od vojn, vse do lune in zvezd, 

bil dom najlepših si gnezd.

Lahko skrijem v tvoj se objem,

ti zaupam kdo sem in kam grem.

Dotaknem se z rokami tvojega srca

in ti odslej imaš mojega.

Zaslutim, da podobna sva si zelo,

ranjena a ponosno še zreva v nebo.

Zdiš s krono zeleno se mi kot brat,

v tvoje nedrje svoje misli hodil bom brat.

Rok Leš