Zase že od nekdaj vem, da sem čudaški tip,

zdaj pa, ko sta pozno v noči,

najini dlani zalepljeni

med sprehodom na pokopališču,

se vzhičeno zavedam,

da si tudi ti malo nora.

Ob vijuganju med grobovi

nama družbo delajo le vrane,

ki jih iz krošenj prežene najino debatiranje o zanimivih nagrobnikih,

letnicah in imenih na njih,

svečah

ter teorijah o tem, kaj se zgodi po smrti.

Ti naivno verjameš v reinkarnacijo

in jaz arogantno vztrajam,

da po smrti ni prav ničesar,

ker ne verjamem v čudeže.

Misliš, da se bo čez sto let sprehajal čudaški par v nastajanju tudi mimo najinih grobov?

Te vprašam, ne da bi izdal,

da si že zdaj želim, da bi imela skupnega.

Povsem možno je,

puščaš vse v zraku,

kot svoj parfum, 

ki je v sram spravil macesen.

Na poti k sebi ti pokažem še počivališče Lili Novy,

kateri kasneje nazdraviva na balkonu.

Vmes potiho podtaknem še željo,

da se reinkarnacije uresničijo,

saj bi bilo škoda, 

da tisti, ki pridejo za nama ne bi videli,

kako čudovita si.

In morda bo svet zaradi tega lepši,

ker bodo, tako kot jaz nocoj, spoznali,

da ob tebi ni težko verjeti v čudeže.

Črni Kos