
Zemlja razpira mehke dlani,
mlado zelenje trepeta v svetlobi,
zrak diši po obljubah.
Potoki trgajo zimske vezi,
v krošnjah se prebuja šepet,
vetrovi nosijo novo pesem.
Le ljudje, ujeti v iste navade,
s sencami na obrazih,
počasi bledimo v bolečini neizživetega.
Narava se rojeva znova in znova,
mi pa samo stojimo in čakamo,
da odide še ena pomlad.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: TimotejB
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!