Nekoč si stala na tisti terasi,
sonce je raztapljalo barve na fasadi,
tvoj šal se je ujel v veter,
ti pa si se samo smejala.

Pritisnil sem sprožilec,
da bi ohranil ta trenutek,
kot da bi te slika lahko zadržala
in ne bi videl slovesa v tvojih očeh.

Zdaj stojiš tam le še v spominu,
nekje med plastmi zbledelih podob,
v orumenelih straneh albuma.

Svetloba v sobi je zdaj mehkejša,
moj pogled bolj blag.
Zunaj te že dolgo ni več,
a v mojih slikah
si še vedno ista.

TimotejB