
Pravijo, da imajo ptice rojene v kletki letenje za bolezen.
Pretkani potepuški maček eno od premnogih takih,
iz zgornje police iluzije,
potisne na realna tla.
Ptica pokuka ven in pred njo se odpre nepoznani strah.
Povsem upravičen je, ji prizna maček,
ki z dlak otresa ocean teme.
Kljub temu še pomni okus globine,
zato razume.
Strah te je, da se te bom naveličal,
ker sva iz različnih svetov,
ter posledično zapustil.
Ali pa da me ne boš sposobna imeti rada, kot bi si sama želela,
ker imaš občutek, da imaš trenutno premajhno srce
za nekaj tako velikega, kot je sreča.
Ji bere misli.
Prizna ji še,
da ji žal ne more obljubiti,
da se kaj od naštetega ne bo zgodilo.
Življenje ima svoje načrte, ki jih včasih ne razumemo.
Obljubi pa ji, da bo storil vse, da se ne bo
in da ji bo pomagal pri letenju čez ocean,
s katerega ga je ona nevedoč izvlekla na suho.
Dva različna svetova lahko ustvarita novo galaksijo,
v kateri ptica zamah po zamah leti vse višje,
potepuški maček prvič zaprede v objemu domačnosti
in ocean postane luža,
po kateri bosih nog skače upanje.
Dobr tole
kaže da se po velikem tresku vesolje še izdihuje...
Po velikem poku pa bosih nog skače upanje, skrbi pa me luža v kateri ni prostora za vse ...
Lp, Caki
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Črni Kos
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!