Oprosti – oprosti, ker pridem domov in se zaprem v sobo.
Oprosti, ker ti rečem, da sem v redu, čeprav je očitno, da nisem.
Oprosti, ker te večkrat odrinem vstran tako grobo.
Oprosti, ker ti rečem, da hočem biti sama,
a potem povabim prijateljice na obisk in ti dam občutek, da te nočem ob sebi.
Oprosti, ker čutiš, da ni več zaupanja med nama.
Oprosti, ker grem k babici za več dni in te sploh ne pokličem,
čeprav vem, da čakaš, da se moje ime pojavi na tvojem telefonu.
Oprosti, ker ti nikoli več nič ne narišem.
Oprosti, ker se vedno izogibam pomembnemu pogovoru.
Oprosti, ker se nikoli ne spomnim pomiti tal, ne da bi mi ti rekla.
Oprosti, ker nikoli ne pospravim svoje postelje.

A vse ima svoj razlog.
Moja soba je moje zaklonišče.
Ko pridem domov, se umaknem, ker sem se cel dan pretvarjala, da sem super in vesela.
V moji sobi mi tega ni treba.
Nočem, da si beliš glavo še z mojimi skrbmi, ker tako ali tako ne bi razumela.
Doma sem rada sama, ker nimam več moči, da bi nosila to NEUMNO masko.
Ne pokličem te, ker imam občutek, da me moraš slišati le zato, ker mi ne zaupaš.
In zaupanje – to je tisto, kar sem si vedno želela.
Sama ne pomijem tal, ker boš tako ali tako na koncu našla še eno svojo opazko.
"Lahko bi se večkrat sama spomnila," boš rekla
in sploh se ne boš zmenila za to, da me boš s temi besedami globoko opekla.
Ne rišem več, ker imam občutek, da to ni dovolj, da od mene pričakujete več.
Sovražim pospravljeno posteljo, ker je to edini prostor, kjer si res želim biti.
Nič ti ne povem, ker še sama ne vem, kaj je narobe.
Vem le, da čutim praznino in prepričanje, da nisem zares ljubljena.

Kari