Reka mi mestne zgodbe nosi,
kot tihi šepet se pod nebom premika,
obrne hišo, kamor bežijo sanje in kosi,
odsev vsega tega v tišini mežika.

Kot ogledalo čisto, kaže obrnjen svet,
vsako okno sije kot ples svetlobe in zvoka,
z vsakim valom sem od zgodbe prevzet,
v nežnih valovih se najde odsev mostnega loka.

Kot tkane niti vabi čolne, da drsijo,
njihov zvok se meša s tokom vode,
skupaj na tej poti, drug ob drugem lebdijo,
sledijo stezicam, pod mogočne gradove.

Naj torej teče, ta reka mimo Prešerna,
v njegovih zgodbah mesto najde svoje resnice.

Tomaž Jevšenak