Od spominov se ne da živeti

to dobro veva ti in jaz

a v srcu nekaj še gori

pa vse zakril je divji plaz

Pozabiti na vse lepote

to pamet narekuje mi

preprečiti še več sramote

srce to moje si želi

Slovo za vedno soncu dati

izbrisati vse lepe dni

na poti prazni zdaj ostati

ker luna več ne sije mi

Mraz ledeni je postal

stresal najino telo

še veter divji je nastal

in jokalo se je nebo

 Da močno me boli srce

bom za vedno zakopala

naj za to nihče ne zve

ker novo pot bom poiskala

Ne vem

 če morja bodo slana

me barka bo še kdaj nosila

ko bom novo pot iskala

morda je sreča ugasnila

Ni važno če se kamen bo drobil

in na zemlji odmeval jok

četudi blisk in grom me bo budil

četudi slišal se bo stok

Ker nekoč so rože vse cvetele

in ptice pele so

roke ko so me tvoje grele

in zlato je bilo nebo

A zdaj ostal je samo kamen

poti vse sive so

nekje pa se prižiga plamen

mar bo zasvetil pred nočjo

Da srca najina ogreje

da smeh na usta podeli

srce bo moje zaplesalo

so odprle vse  poti

Milena