Medtem,

ko
gospod s prižgano cigareto v ustih

obeša perilo,
mi zgodbari
da mogoče ne bo več v tej noči ostal med živimi.
Odgovorim mu,
da želim,
da ostane še ure in ure sam v tišini.
Nagovarjam ga,
naj nikar ne kloni

pod težo letnega časa,
ki ga drži v pesti.
To mu povedo tudi lačni,

še preden njegovo testo dobro vzhaja
preden dočaka
pomlad,

tisto čisto pravo, nedotaknjeno

s drobceno čipko

pokrito čez oči
ovito v mlado žito,
ki nikoli ne spočne klasja,
da bi slednje dovolj zorelo
in zazevalo
v krik
v puščo
za odrekanje in deljenje
za še en prazen krožnik,
za še eno dlan,
ki bi zadišala po kvasu
za še en stol,
ki bi ostal in počakal otroka.

Jernej Jager