Pesnik je sedel ob oknu in čakal –
na besedo, na rimo,
na nekaj, kar bi lahko postalo pesem.

Slišal je veter,
a ni našel melodije.
Videl je dež,
a ni začutil kapelj.

Njegove roke so bile težke,
svinčnik hladen,
misli kot odmev nečesa,
česar nikoli ne bo.

Pesem je hotela priti,
res je hotela.
A vsakič, ko je poskusila,
jo je nekaj zadržalo –
morda strah,
morda prevelika želja.

Ostala je v zraku,
med prvim verzom
in nikoli zapisanim koncem.

Pesnik je vstal od okna.
Papir je ostal prazen.
Pesmi ni bilo.
In nikoli je ne bo.

TimotejB