Prekapitalna objedenost kapitalcev obnemi za preobloženo mizo, siromaki slavijo življenje. Za oboje se enkrat konča ob smrti kapitalcev z zapuščino navideznega trezorja in ob dnevu rajnih siromakov, katerih čas pretaka peščena ura s samodejno obračalko.

Globoko, bravo miko,

lp, Caki

Domišljeno!

hvala, Caki, da si tako lepo povzel. kapitalistična preobjedenost in kot sef zaprt grob, za razliko od odprtosti biti, ki šele ni siromaštvo, temveč resnično bogastvo človeka. 

sprašujem se, ali smo duhovno mrtvi ljudje. kako da je subjekt svobode, skupaj z razumom, iz narave, življenja, stvari, človeka, naredil mrtev predmet in golo razpoložljivost, ki ji ni potrebno vračati nič. tako smo egocentrični, da smo pretrgali vse vezi z naravo in smo utopisti, če opozarjamo na stanje planeta, tisti, ki verjamejo, da kapitalistični način eksploatacije lahko uspe, pa ne.

dostikrat vidim vsa ta mravljišča velemest, kot mrtva, oropana duše.

naj se tudi motim, če bom sodobnika vprašal o smislu vsega skupaj, bom ugotovil, da je zelo podhranjen.

pri vseh dosežkih in slepilih smo v letu nič. če bi danes bog sestopil iz nebes, bi moral dokazati, da je bog, storiti kakšen čudež ali odstaviti krivičnega, nikakor pa nam ne bi rabil razlagati sam čudež bivanja, saj smo nanj popolnoma pozabili, oz. nas ne zanima več. 

lp, vsem,

m.