Moj pogled je zamrznil,
ko sem pogledal njen bledi obraz,
platno, vrezano s sencami,
ostanki nekoč svetlega sonca.
Njene oči, motna ogledala, ki odsevajo
zapuščene včerajšnje sanje,
šepetajoče zgodbe, ki si jih le veter upa nositi.

Njeno telo, ujeto v mrzle, zarjavele žice,
objem, ki veže,
ne v tolažbi, ampak v tišini,
vsak zvit kovinski okvir
opomin na težo sveta,
pozabljen, izgubljen,
obešen v neusmiljenem primežu časa.

Vidim rahlo drhtenje njenega diha,
kot listje, ki drhti v mraku,
krhko in minljivo,
hrepenenje po toplini,
za mehak dotik božanja sončne svetlobe,
toda kar ostane, je mraz
in pozabljene obljube.

V tistem trenutku nas tišina ovije,
zrak težak neizrečenih besed,
in sežem tja,
ne želim pretrgati žic,
ampak razumeti,
povezati drobce njene bolečine
z utripom preostale niti življenja.

Nekje v daljavi odmevi smeha zbledijo,
nadomesti jih grozljiva uspavanka
opuščenih upov,
vendar zadržim njen pogled -
krhka je resnica,
povabilo k občutku, dvigniti se iz ruševin
stkana v obupu.

Kajti v srcu vsakega zamrznjenega trenutka,
obstaja možnost otoplitve,
iskra skrita pod plastmi
in čakanje na zoro.

Tomaž Jevšenak