Ko rano jutro se zbudi,

ko ptičke žvrgolé,

moj fantič travco že kosi

vrh zèlene goré.

A kadar travco pokosi

pa pride k meni v vas,

da v kito mehko bode spel

mi šop dišečih las.

Pa fantič k meni príšel ni,

odšel je v drugi kraj,

pri drugi deklici zdaj spi,

ne pride več nazaj.

A jaz ne plakam se za to,

saj vem, da tja pod noč

pod okno moje príšel bo

drug fantič vriskajoč.

Tomaž Berginc