JESENSKA  OTOŽNOST

 Med spomini in globokim vdihom jesenska otožnost,

rjava razjeda trdnjave in lenobna napoveduje  vse konce,

iluzijam pokloni povsem novi poglobljeni pomen.

Kje so pobegli rumeni balončki z roba otroštva

in zlagana žalost v očeh, ko spremlja drzni let?

Daleč smo segli s pogledi tja čez vsa pričakovanja.

O zrelost, zibelka vseh sladkosti,

kako zlato se bleščiš, kadar te dojameva,

kako tiho odhajamo v tvojem objemu,

kako zadoščeni prehitevamo vprašujoče poglede.

O kristalna penina vznesene duše,

vesolja občutkov  se rojevajo na dotikih kože,

konec postane mladosti se začne v tvojem sladkorju

in razjeda pridobi svoj začrtani rob.

Vse kar je tu, se od začetka s koncem spogleduje,

ko vržemo nekaj pajkove mreže,

želimo goljufati in reči tu smo neizbrisljivo

in neizrekljivo ima na kratko z nami olpraviti.

A na koncu  vprašanje in novo odhajanje

dokončno oblikuje obraz- sten čas,

izdajalska starost ga razi z beraško iskrenostjo.

Morda pa lahko brez teže plaho prestopimo v svet naših sanj

in bolj ko smo upali bolj se prostrano razteza

in slovo je dokončno, ko srečujemo neštete plodove

neuslišane maldosti.

Morda pa ni vse, kar smo tukaj čutili,

ker samo to šteje, samo s srcem lahko tipamo neznano

in sva samo vadila za tisto ta pravo,

kar  modri starci na prehodu zaslutijo.

V temne oči noči mečem svoje mreže upanja (Neruda)

In pesem spet pridobiva sladkobni preostanek,

ko zasledujem, česar niti za daljnim obzorjem ni,

najbrž nekaj v zraku zastalih udarcev srca na kraju poti.

Matjaž