Prebujanje
Niso mi všeč moški z rjavimi očmi.
Kaj pa tisti z žalostnimi?
Zanimivo,
kako se po nekoč samomorilskih mislih sedaj sprehaja dekle z lasmi vzhajajočega sonca,
ki je zid,
moje življensko delo,
zgrajeno iz kosti preteklosti,
stopilo,
kot da je iz plastelina.
Iz njega ustvariš upanje
in ga podtakneš v verze,
ki počasi izgubljajo svojo temačnost,
v katero se zateče strah,
utrujen od bežanja pred nečem lepim.
Čuti,
da je prešibak za borbo s tvojimi besedami,
s katerimi si prepričala moje prsi,
da na svobodo izpustijo talca,
čustva.
Po veku ugrabljenosti jih komaj prepoznam
a ti mi jih znova predstaviš,
in spoznam,
kako močno sem jih pogrešal.
Objamem jih,
se ti zahvalim,
in osladno povem,
da so ostale prišle blizu zgolj zato,
ker si bila ti že ves čas tam.
In ja, oprosti, pozabil sem,
da ob tebi nimam žalosti v očeh.
Iz njega ustvariš upanje
in ga podtakneš v verze,
res izvirno povedano
lovrenka
Tudi mene se je pesem dotaknila, morda le nekaj drobnarij:
ki je zid,
moje življensko delo,
zgrajeno iz kosti preteklosti,
stopilo,
kot da je iz plastelina.
Iz njega ustvariš upanje
in ga podtakneš v verze,
ki počasi izgubljajo svojo temačnost,
v katero se zateče strah,
utrujen od bežanja od nečesa lepega pred nečem lepim.
Čuti,
da je prešibak za borbo s tvojimi besedami,
s katerimi si prepričala moja prsa, moje prsi,
...
...
Objamem jih,
se ti zahvalim,
in osladno povem,
da so ostale prišle blizu zgolj blizu zato,
ker si bila ti že ves čas tam.
...
Premisli in če želiš, popravi,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Črni Kos
- 13. 02. 2025 ob 16:11
- Prebrano 404 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 156.94