Deklica zala je ob oknu stala
slovo je od moža, vojaka, jemala,
ob slovesu je strto bilo njeno srce
celo je noč zrla skoz' okno
za vojakom, ki odšel je, je točila solze.

Ko sonce zašlo je za strme bregove
meglice večerne so ga objele
ni videla več, v temi, postave njegove,
v daljavi zamolklo so nevihte grmele.

Bežali so dnevi, meseci, leta
nevihtni so časi spreminjali kraje
prerasli pleveli so stare ograje
in nisi več vedel kaj se ti obeta.

Nevihte zmočile so strme bregove
vetrovi zazibali so temne gozdove
meglice iz dolin prinesle so vonj
vrača vojak se do deklice zale
za njiju v cerkvi zazvonil bo zvon!

Tomaž Jevšenak