iz človeka jutro
iz človeka jutro
se rodi
na vogalu ulice
izjoče vonj
vklenjenih daljav
cvet magnolije
daleč
zdirja žrebec
v beli šal meglice
se zaplete ptica
v roso
v sebi nosim
težo sanj
pod krono svobode
govorijo davni prve zloge
daleč
zdirja žrebec
v beli šal meglice
se zaplete ptica
v roso
Teža sanj. Morastih ali neizpolnjenih.
Le kaj potem zraste iz človeka?
V rosi se umije, da odveže ptico. V sebi.
In spregovori z nežno pesmijo.
Čestitke k pesmi, polni prispodob in človeka, v katerem se izlega jutro ...
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 10. 02. 2025 ob 08:38
- Prebrano 315 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 176.1