Na cesti mi korak ustavi tuja gospa.

Tri krat v dveh letih.

Ne pove svojega imena,

le to, kar piše mi v očeh in še kje..

Bila sem mlada in ujeta v mrežo tujih svetov,

preveč, da bi ji hotela verjeti.

Tujki, oblečeni v cigansko kri.

Danes, veliko let kasneje,

se spomnim njenih besed. Dobile so

veličino. Svetost.

Znak. Poštenost. In pomen.

Danes je našla mesto v moji pesmi.

V zahvalo, da ujela je moj pogled uzrt v tla.

In ga dvignila za vselej.

So ljudje, ki nas srečajo

in jih ne pozabimo. Četudi kdaj želimo.

Pomembni tujci naših življenj.

Iskrena hvala. 

Barby