Nad jesenskimi travami
plešejo zapoznele pahljače
regratovih lučk.

Posejano žito,
pokrito s spokojem čakanja,
sanja zeleno morje.


Oblačni gospodarji neba
izpodrivajo stanjšano sonce
z nebrzdano slastjo moči.

Na skalnih gmajnah
se pod nadstreški borovcev
zibljejo jadra ognjenih rujev.

Po nevidnih stezah vetra
v slovesnih obratih
drsi lepolistje.


V kaščo občudovanj
spravljam semena
jesenskih čudes.

Ida Semenič- adisa