Izgubljena, sama v sivini neba

se vzpenja v hladu senc, 

še neopazna, 

v krču mraza razpeta golota,

brezizrazna,

nevidna lepota,

sla je preporoda.

Skoz glasove ptic odtava,

ko večeru se predaja,

v bleščečem jutru plava.

Sklada simfonijo, na novo začeto,

že tisočkrat odpeto.

Vedno znova v harmonijo

z barvami vonjav prežeto, 

mlado, ljubko melodijo.

Boža prsi, me poljublja,

dih mi vzame, primež čvrsti,

me izziva, nežno vztraja,

blagodejna nagajiva energija,

ko v popkih spet odpirajo se brsti. 

Vigred se prebuja.

Dotik z zelenimi je prsti

čar, ki ga ponuja. 

olgasem