NE

želim pozabiti,

kakšen nekoč je bil svet,

ki izginja v pozabo,

z njim vsi tisti ljudje,

ki so ob meni živeli -

me še vedno učé,

KAKO

v težavah in stiskah

vsak dan preživeti,

redkokdaj potožiti,

vse znati sprejeti.

KAKO

s trdoto sveta

se je moč spoprijeti,

z modrostjo srca,

ga boleče objeti.

KAKO

človek utrujen

od lastnih skrbi,

še lahko dlan odpira,

dobroto deli.

KAKO

v življenju, ki rani,

prizadene kdaj vse,

je važno ohranjati

mehko srce.

KAKO

skoz' viharje

si vtirati pot,

da se ne bi navzeli,

grenkobe in zmot.

ZDAJ,

ko svet opazujem

skoz' vihar tega dne,

želim od njih se učiti,

kako ohraniti -

čuteče srce.

tolminka