
Stopim.
Tla izginjajo pod koraki,
zrak stoji,
nič ne pusti sledi.
Hoditi je preprosto –
le nogo dvigneš,
jo postaviš naprej.
Oditi pa je nekaj drugega.
Tam ostanejo sence,
nedokončani stavki,
nekaj, česar ne znam pustiti.
Vse, kar pride,
je že na poti stran.
Dan se prelomi,
trenutek se skrči,
in že me ni več tam.
Korak za korakom.
A kam?
Lepa, globoka!
Trenutki so kratki ...
Fajn je vedeti kam hočeš iti ...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: TimotejB
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!