Sanjsko lebdenje v realnosti

vzpodbuja ustvarjalni navdih.

Dih bolečega hrepenenja zamre

in nekaj v meni ni dovolj živo,

da bi z željo in skrivnostjo

prebil meje lastnih zablod.

Naivno se učim iz življenskih krivic

in vedno neslavno končam na koncu zgodbe,

čakajoč, da me črvi spremenijo v pozabo.

Besede, ki se porajajo v meni

so ukradeni glasovi tišine za poezijo.

Žiga Lev