Dosti imam
modrih črt, ki me vodijo skozi življenje,
puščic, ki kričijo: levo, desno, naravnost –
kot da smer določa smisel
in da je cilj več kot pot.

Hočem pozabiti koordinate,
ugasniti glas, ki mi preračunava korake.
Ne štejem več metrov, ne spreminjam smeri
za vsakim obcestnim znakom.

Hočem se izgubiti v mestu,
ki ga ne poznam po slikah iz satelita.
Naj se ulice same razgrnejo pred mano,
naj vprašam neznanca, kako priti nikamor,
in sledim njegovemu pogledu, ne algoritmu.

Naj me gozd ovije v svoje poti,
naj se cesta konča, kjer se začne nebo,
naj veter odloča namesto mene –
ker samo takrat vem, kje sem.

TimotejB