Niso vse mesečine za srečne dvojine
V vlažni noči poči veja,
ptič prhutne, sova hukne,
tema senca raste v pot,
roka ji v jazbino smukne -
mesec vrne jo nazaj,
pajek pije kri mušici,
jež odvrže mrhovino,
od nekje prodorni klici,
kletev skozi gozd odmeva.
Senca se ustavi, zmanjša,
skrčena v počepu hlipa,
mesečina je vse tanjša.
Kliče jo še, bližje hodi
ljub, ki mu sedaj beži,
bolj kot lice pordelo
v prsih peče in skeli.
Vse nebo se zguba v mrčje,
šum potoka vanj kriči,
oddaljuje glas še jezni,
skrita v listju obleži.
Živelj gozdni prisluškuje -
ni utripa več človeka,
leze vse v svoj nočni lov,
žarek mesečev zaseka
kakor svetli meč z neba,
nad potokom je meglica
kot da duša bi ušla.
Uf, poklon Irena, tole je pa vredno večkrat prebrati ...
Lp
Ireno,
no, sedaj se pa ne bom upal v gozd ob mraku :)
Lepa pesem.
Lep pozdrav, Dejan
crni kos, hvala
balade so zame zmeraj prijeten izziv
lpi
Hvala, Dejan.
Ja, malo mora zmraziti ob baladi. :)
Še zmeraj imam pred očmi nekaj trenutkov iz Aškerčevih, najbolj pa odmeva - »Bes, djaur!« :)
ne daj se strahu ;)
lpi
ko ti tako v bližini poči veja, v temi, uf uf.
lp
miko :) samoohranitveni nagon se zbudi
zato se živali skrijejo, utihnejo
človek včasih pozabi na svetost življenja, kdo ve zakaj
Čestitke k še eni mračni baladi, Irena,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 03. 02. 2025 ob 00:07
- Prebrano 510 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 194.18