Že pred davnimi časi sva se dogovorila,

da se bova v tem zemeljskem življenju zopet dobila

in skupaj nekaj lepega storila.

Ne poti, ko je ena in druga duša fizično telo dobila

je ta obljuba malce obledela, se skoraj izgubila.

Prihaja čas, ko dušni sporazumi zopet dobivajo veljavo,

ko predstavlja izpolnitev tovrstnih obljub svojevrstno zabavo.

A vedno se najde kakšna ovira, prepreka,

da ne moreš priti do tebi nekoč tako ljubljenega človeka.

Kaj pomaga Lemurija, Atlantida, Egipt

in premnoga življenja, ko sva skupaj bila

in dejstvo, da nisva tako zelo dolgo in daleč stran

drug za drugim znova zagledala luč sveta?

Kaj pomaga življenje na tujih planetih in galaksijah,

učenje na Zemlji na lastnih polomijah?

Kaj pomaga še tako dober bojni načrt,

če sledi tišina težka in groba kot mrtvaški prt?

Kaj pomaga še tako natančno izdelan strateški plan,

če ga nekaj prekine in te odpelje stran?

Kaj pomaga? Najbrž ne veliko,

a ko dojameš opaziš razliko.

Ne pomaga kaj dosti, a veliko da,

novo izkušnjo, ki jo duša ceniti zna.

Po različnih poteh sva hodila,

vsak svoja bremena nosila, različne lekcije osvojila.

Iz nahrbtnika sva že odmetala nekaj stvari,

se poslovila od nekaterih, nama nekoč zelo ljubih ljudi.

Zdaj hodiva s pokončno hrbtenico,

kot da na lotu zadela bi sedmico.

Življenje nama je različne lekcije dodelilo,

naju na poseben način gradilo, utrdilo.

Ko ljubezen potrka, je treba vrata na stežaj odpret

in tistega, ki je na pragu toplo sprejet,

iz srca objet.

INA TAR