Razpet, razdvojen
ne vem kako naj povem
rad imam mavrice,
ko jih vidim
sem povsem zaslepljen,
kot v uroku jim sledim
na enem koncu si
samoroga želim
na drugem pa seveda
polno posodo
dragocenih stvari
a kaj, ko me mavrica
nikoli ne čaka
in vedno kot neka
užaljena primadona
pod drug oblak odkoraka.

Želim si en tak
sistem,
kjer bo mavrica
polna živih barv
na mene čakala,
takoj po tistem,
ko bo na zadnjo
kapljo dežja
vroče sonce posijalo.

Tomaž Jevšenak