
rad bi se veselil
kakor nékdaj
v svetlih dneh
polnih veselja
do življenja
ko bil je nasmeh
tako vsakdanji
pri naših ljudeh
zdaj kot da
nekaj visi
nad nami v zraku
se plazi po zemlji
kot megla nevidna
pritlehna
v neskončni
poplavi vsega
počasi utihneš
ker ne veš
kaj bi še rekel
v tem vzdušju
kjer je vse
tako nedorečeno
tesnobno in
zatemnjeno
zaradi strahu
kaj še bo kaj če bo
in nam krade
nasmeh
rad bi
da bi spet
zasijala svetloba
tista prava
odrešujoča
vrnila veselje
na naše obraze
in tisti nekdanji
sproščeni
nasmeh
Pesem se turobno spušča, spušča ... polna upanja.
...
da bi svet postal svetlejši,
da bi v preizkušnjah zasijala,
da žalost bi pregnala
in upanje nam dala ...
Tudi mene se je pesem dotaknila, malce zmoti le klišejski izraz:
na vseh poteh / z iskro v očeh
Premisli, morda pa najdeš kaj bolj originalnega,
lp, Ana
Mogoče:
na vseh poteh
z žarom v očeh
ali samo:
z žarom v očeh
Tudi žar v očeh je že iztrošena podoba. Kaj pa če bi ta dva verza črtala (se mi zdi, da pesem ničesar ne izgubi v nadaljevanju)?
Lp, Ana
Sem ju črtala. Hvala za nasvet, Ana.
Lp Tolminka
Odlično, čestitke k pesmi,
lp, Ana
Čestitke, Tolminka
... rad bi se veselil
kakor nékdaj
zdaj kot da
nekaj visi
nad nami v zraku
Lp, Marija
Hvala, ker me prebiraš. Lepo nedeljo.
Tolminka
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: tolminka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!