načečkane na roko

v kleni naglici spočete

brez pik in vejic in klicajev

prebujale so svetove

tihožitja vodnih barv

melanholijo starih fotografij

v meni so vrele kot sladek čaj

skuhan včeraj

mogoče že predvčerajšnjim

na starem štedilniku na drva

brala sem jih podnevi

ponoči

v hrupu

v tišini

v žalosti

v sreči

med prebiranjem sem počasi ostarela

nisem opazila časa

ki je nesramno spolzel mimo

bila sem pijana od besed

presledkov

vprašanj

pogrešanj

ne berem jih več

postala sem beseda

ki se hoče vriniti med tvoje verze

da jim spremenim pomen

Silva Langenfus