Bil dan je siv in poln oblakov;

spustili so se čisto nizko.

Eden je zavil v ulico do mesta,

da zvabil je svinčenookega moža,

da šel osamljen ven je pod dežnikom.

Daleč stran je zrla v ogledalo

ženska, ki ljubila je sivino.

Odvrnila je pogled od svoje slike,

zamižala nad srebrnimi lasmi,

zgrabila dan in sedla na oblak.

Prišla je v mesto, kjer nekoč sta se ljubila,

kjer toliko bilo objemov je, sprehodov ...

Najraje sta hodila pod dežnikom, skupaj;

delala načrte in vse bilo je láhko in mogoče.

Zdaj pa – nevedoč sta spet šla po tej isti cesti.

Zazdelo se mu je, da vonja mlado žensko,

da vidi te prešenično plave kodre ...

In njej se je zazdelo, da blizu čuti moč mladosti,

moč ljubezni, ki neznosto dva privlači.

A šla sta mimo –  s svojimi občutki in spomini.

Nada