Misel bolna

 misel črna

potuje dneve in noči

ne odide

 noče spanja

hoče

 da me srce boli

Ne sliši me

 ne pozna besed

skriva jo ledena skala

čeprav rotim jo iz srca

naj me zapusti

 da bom zaspala

Pa noče spanec da se poraja

hoče svetlih si noči

da zvezde svetijo do kraja

ko dan se znova zablešči

Z zarjo zlato ne odide

še dalje po cesti blodi

odkriva tudi druge kraje

še dalje mi po glavi hodi

Sprašujem jo

 kdaj bo odšla

in pustila me živeti

da bom srečna spet bila

ali pa bom morala trpeti

Noče reči ene besede

nasmiha se v kotu mi

pa dobro ve in tudi čuti

da zaradi nje srce trpi

Milena