Tihotno jezero obdajajo slapovi zelenja, ki se kot zelena zavesa spuščajo proti vodni gladini. Jezero se koplje v soncu, sončni utrinki se odbijajo od vodne gladine. Svetleče bele silhuete labodov se kot krasotni plesalci gibljejo in gibljejo, uprizarjajo spev, graciozno in popolno je njihovo premikanje na vodni gladini v jutranjem soncu, prepleteno in dovršeno. Na obrobju skupine labodov par uprizarja ples, beli ptici se igrata, se prepletata in si gledata v oči, prečudovit prizor zaupanja in predanosti se ozarja na lesketajoči jezerski planjavi. Labod se nežno dotakne svoje drage, se ji zazre v oči in ji spregovori: »Veš draga moja, ko pride moj čas, ti bom še zadnjič zapel pesem-pesem Življenja-pesem najinega Življenja«, pogled se dotakne njenih oči in nežen, srčen objem uprizarja spev.
Vetrc nežno pihlja in zarja ozaljša jezero z svojo škrlatno rdečino, v daljavi bele silhuete labodov in par ožarjen s svetlobo sonca.

Labodji napev,
odmev ujet v brezčasju,
kristali nebo.

francitraven