občutim moč, ko je tema najbolj gola
in se v mraku bohotijo griči
dišijo po dežju, ki ga veter posrka v mesta
na mizi pod trto ostane le nekaj kruha in grozdja
in pesem je grozdnato sladka
in sapa utrne misel, nekdo lahko pride
a vročica njenih dlani in zapeljivost njegovega grla sestradano gneteta roso
in se iz jagod cedi, da vonj se pretaka med mizo in luno
glasba pronica v hrastove stole
in nosnice noro drhtijo pod težo poželjivega hlada
za oboke zidu, med magnolije in limonovce
v prelest zelenega stebra, do krepkega satja
v gostolenje zraka in plaho šepetanje maha
razpršiva se med skrivne poti, po strehah, v rdeče oblake
v noč, ko se oglašajo murni
in prekleta zalezujeva mačje oči
ko ljubim svoje telo pod težo tvojega telesa
ko je v kozarcu le še kaplja krvi
in črepinje v hrbtu
in stopala na robu mize
in odsev, ki se giba in diha
mišice napete
tvoja trda ost in nežen puhek
in vsak list zatrepeče, ko pena igra svojo igro
in greva med griče, dež se ulije
s prsti zatiskam odejo med stegna
in se širim, tam notri
in se smejem, ko slikam plesanje z boki
ko se mehko pobožam še sama

sheeba