I.

To vendar ni edini čuha puha, s katerim se peljem. Spravim vse svoje stvari v en kovček in zapustim državo. A veš mogoče, kakšen občutek je to. Moja edina spremljevalca sta moja preteklost in upanje. Moje misli so prvorazredne, večinoma pa drugorazredne. Na cilju me dočaka manjša ladja križarka, z njo plujemo osem dni brez kopnega. A veš mogoče, kakšen občutek je to. Vsak dan je različna dežela in druga ura, vrtimo jo nazaj, nato pa naprej. Nova država, nova valuta. Moram poiskati zatočišče pred pred samim seboj nekje daleč na drugem kontinentu.

II.

V meni je beton, ki ga moram prebiti. Pod njim so morda moja čustva, upanje, veselje in obup, žalost in druge. Hrepenim po daljnji deželi, pisani in nevarni. ne hrepenim po okusu soli, po vonju rib, hrepenim po moji fantastični avanturi! Še jaz ne vem več, kako bi bilo to vse. A še vedno hrepenim po moji daljnji deželi. Pod betonom in na drugem kontinentu. 

SabinaG