Bila je poletni otrok,

črnih las, z mamo,

v prividu raja,

zaljubljena v sonce,

cvetoči travnik in mah,

ko je usoda začela igrati šah.

Raj se je razblinil, izhlapel in izginil.

Mati je umrla,

in umrlo je poletje.

Vzšla je luna,

svetloba je prebodla temo,

presvetlila je dušo otroka,

praznino toplote je zapolnil mraz,

zvezde neba so naselile njene oči,

vranja črnina je postala nebesno srebro,

priklonili so se volkovi gozda,

in rodil se je angel v temi,

hči lune.

Udarila je resničnost, trda kot skala,

prišla je nevihta in zbistrila pogled,

prišlo je spoznanje o velikem poslanstvu,

in grozljiv strah je potemnil srce.

A svetloba lune je posijala.

V breznu brezupa,

zrasla je bilka poguma,

vzcvetela je odločnost, moč,

in sijoča kraljica.

Njen dotik je kot zamah ledenega meča,

njen pogled jezerska gladina,

ujeta v primež ledu.

Njeni koraki prebujajo pozabljene sile,

ko se njen glas,

ob jutranjem svitu,

vije skozi mrmranje dreves.

Dih Zemlje nosi pesem med oblake,

melodija vladarjev zime se vrača na sever,

starodavni klic v jeziku krilatih zveri;

ledenih zmajev.

Kajti bliža se čas, ko bo led zaplesal z ognjem,

in, ko bo z juga prihrumela ognjena smrt,

bo le ona tista, ki ji lahko pogleda v oči,

le ona, ki ima uvid v ledenega zmaja,

le ona, ki se z njim dotakne neba,

le ona, ki kroti njegov bes,

le ona, ki je otrok zime.

Tomaž Medved