Globoko pod zemljo, kjer sonce ne sije,

na stotine rovov nemirno drhti,

srce matere zemlje krepko tu bije,

kjer rudar neumorno kramp vihti.

Ga ne žene pohlep, ko se v jamo spusti,

ne išče draguljev, niti zlata,

dela, da družina udobno živi,

tam črno rudo iz zemlje kopa.

Nikoli slaven, nikoli bogat,

ni pesmi, ki pele ti večno bi hvalo,

nekomu oče, sin, stric ali brat,

obdan z življenjem, ki je v času zaspalo.

Nad rudarjem nevarnost vedno preži,

ko včasih svoj kramp močno zavihti,

se zemlja zbudi in glasno zakriči,

v svojem kraljestvu rudarja obdrži.

Ko naslednjič ponovno se v temo podaš,

ne pozabi vzeti svetilke s seboj,

da ti sveti v rovih, ki le ti jih poznaš,

naše misli in srca bodo s teboj.

Borut Kaučič