Nenavadna pesem - distopija kot "Hunger games" in popolna "nedoločljivost", ki prežema moderno družbo:

“It still worries me, though: If everything is just personal to me, how can I say anything relevant to you?”

https://www.scientificamerican.com/article/this-twist-on-schroedingers-cat-paradox-has-major-implications-for-quantum-theory/

Super, hvala za link in komentar. Pesem (kogarkoli) je udejanjenje ene izmed nešteto možnosti.  Ali obstaja, dokler je nekdo ne napiše? Ali obstaja, dokler je nekdo ne prebere? Je del moje spoznavne resničnosti in lahko postane del tvoje (ali pa ne).

Ali tale pesem obstaja le sama zase ali tudi kot del druge (večje) pesmi? V prejšnji pesmi sem uporabil simbol *, ki se mu pravi asterisk. Tam je vodil do druge pesmi. V tej pesmi vodi prvi asterisk (*) do druge pesmi (iz par tonov), ki jo oponašoja prenaša dalje, drugi * pa do izvora (John McClane, ki je fiktivni lik, rojen v glavi scenarista in vsajen v glave gledalcev v podobi B. Willisa), ki je proslavil frazo Yippee-Ki-Yay, m.f.

Nujno tveganje je, da klik na * razkrije delček (footprint, če sem rahlo poetičen) vsake od obeh zgodb (risk necessary), ki sta vodili do te pesmi. Ta je del /zame/ večje celote (ali pa /zate/ ne). 

Št. III. /za oba/ še sledi, upam :-) (ali pa /zate/ ne:-(   

 

Na kratko, vse je ena sama interakcija - pesem.si 

preprosto wauu

To je pa zalogajček. Zanimivo branje. Kompleksno razmišljanje.

Mislim, da je čudovitost umetnosti v tem, da daje neskončno opcij za izbiro in da dovoljuje ogromno svobode. Tako pri ustvarjanju, kor tudi pri interpretaciji.

Pesem - način komuniciranja - absolutno je interakcija med avtorjem in občinstvom.

Domiselno!

LpL

Hvala za podčrtanko :-)