
zaprla sem se v škatlo
s prozorno stranico
mački na oknu mi želijo nekaj dopovedati
znakovni jezik
jezik ki visi in čaka
jezik jezik
spominjam se prvih snežink
stegnila sem jezik
bil je pretopel
ni zdržal občutja zmrzali
prozorna stranica je samo privid
v tišini se tišina še bolj zadira v pravokotnost in ravnine
meni pa ni ravno
vozli se spletajo v žlahtno gmoto
samo ven
ven moram iz te popolnosti
Lupina in zavetje v njej
Škatla in sigurnost njene togosti
Mislim, da marsikomu pomaga prebroditi dan, ta nevidni kokon, ki si ga spletemo.
Razmišljam ob pesmi:
Morda pa je čas za kaj novega, tako kot pri nekaterih živalih, ki se levijo. Staro kožo prerastejo in jo odvržejo, saj je spodaj že dozorela nova. Ni kaj veliko razlike od prej, a koža je večja, nova
Se najdem v tej pesmi. Dobra je.
Ko se mi to zgodi, vem, da je čas, da kaj malega preuredim doma, se znebim navlake in neuporabnih stvari, spremenim frizuro, ...
Popolnost, kot je videti od zunaj, je lahko za nekoga pretesna, prepravilna, premalo resnična ... čestitke k pesmi,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!


Napisal/a: Silva Langenfus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!