
Gledam te,
v globino modrih zrcal.
Jočeš solze brez vode,
tvoja krila brez peres.
Veter brez smeri
premika tvoje kraljestvo oblakov.
A korenine so te priklenile nanj,
boleče korenine časa.
Ponujam roko,
a tvoje srce kamnito,
ti kip,
stegniti roke ne moreš več.
Nekatere ladje so odplule,
moje roke sedaj bile bi tuje,
ujeti v času,
ujeti v sebi.
Občudujem kako si to dobro ubesedil!
(✷‿✷)
Resignacija je včasih odličen navdih.
Dobra pesem!
LP, Lidija
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Erazem Skuk
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!