kjer divji mraz me sreča spečega
osvobodi duh star iz pradavnine
v čaši misli puste razvaline
narahlo kvišku gledoč prosečega

spomin na nje iskriv pogled me bega
kot klop oklepam se srca lastnine

a ta beži v antične globočine
kjer glavi trezni ni povšeči lega

izlij zdaj dušo golo skozi prste
kot albatros zleti naj v daljavo
ugnezdi se med tvoje prsi čvrste

žubori tvoje naj telo sanjavo
misli slepe zdaj pospravi v krste

kot meteor sem padel v skušnjavo

Mario Ruopollo