Življenje je lepo,
je rekel starec,
ko je s tresočo dlanjo pogladil po mizi,
ujel krušne drobtine
in jih zadržal za trenutek,
kot da bi z njimi držal čas.

Sonce je tonilo za obzorje,
svetloba je obstala,
težka, gosta, skoraj otipljiva.
"Samo da nič ne boli,"
je zamrmral,
njegov glas je zazvenel
kot odmev večernega zvona
svetega Florijana.

Besede so bile utrujene,
upognjene pod težo let,
ki so mu sključila hrbet
in izbrisala nekoč lahke korake.

Ni me pogledal.
Morda je govoril sebi,
morda nikomur.

Od dneva ni ostalo dosti,
večerni mir se prepušča noči –
in nihče ne ve, kaj prinaša nov dan.

TimotejB