ODA TIŠINI (ciklus osmih pesmi)
6.
Tišina je večni duh narave,
molčeči azil preganjanih duš,
preročišče ranljivega sebstva,
zadnje zatočišče sanj.
Prihaja naproti z odprto dlanjo roke.
Tiho poljublja tenkočutni pregib
razprto ponujene ebenovinaste barve dlani,
presunjena s spokojno grozo spoznanja,
v obrisih nemih trenutkov in
odštetih delcev časa,
trpečih in ljubečih hkrati.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Bojan Foršček
- 22. 01. 2025 ob 00:03
- Prebrano 225 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 45.7
