čas je za kosilo in čudovit dan za ogled Dalija
ko krtačim trato in odpadajo lasje
udi se topijo in sapica zaveje
ko spuščam se med veje
v torbico vržem nekaj malin
poravnam obrvi in na pamet mi pade barva, rumena
in ko pridem okoli vogala, me že razčara jesen
objamem oblake in moški se zberejo ob oknu
ko zaslišijo moje ječanje
res so lepi, sladki, celo ob pivu
in imajo pomen, trd kot skala
prikradem se do izvira njihovih misli
sušim besede med čutnimi listi
premaga me žeja in vzburi se moje hlastanje
in vstopim v brlog in dolga bo noč, ko midva prečkava most
zatisnem oči in drevo se priklanja z menoj, nad teboj
z ekstazo v cvetu drobim jekleno pero
oblačim se v platno in prebiram glasbo
in lonček poloka vse, kar je še ostalo
ne boj se, pravična sem
pustim ti dihati polovico zraka
naj te le čutnost prevzame v valovih, ko ležim na dojki
in med stene me dvigneš kvišku, grizeš v ušesa
zaznamovana od črnila in pisanja
pridi globlje, naj veter rjove
in se veliko smejiva
da ne potoneva v nakupovalnih centrih vsakodnevnih skrbi
obvisim in obljubim svoje noge fermentiranim grehom
ko se odpira neskončno vrat
in sence, ki jim sledim
in plamen, ki se mu prepustim
in ponujam telo iz rož in mleka, a ne še dovolj
še odpiram zadrgo na hlačah in te osvobodim, z rokami
ko se kadi iz mojih mehkih ust
še mora potovati čas
in soncu se moram zahvaliti
da me pesmi preprosto ne zapustijo


ali ne bi danes jedla jajc na malo drugačen način?

sheeba